Oktober je svetovni mesec varčevanja. Tokrat smo se pogovarjali z direktorico Finančne hiše o največjih napakah, ki jih delamo varčevalci, kako se sploh lotiti varčevanja in kako naj varčujemo, če nimamo denarja. Kateri bi morali biti naši prvi koraki, ko se odločimo za varčevanje? Kako dosežemo nadzor nad svojimi prihodki in odhodki in ugotovimo, če si varčevanje sploh lahko privoščimo?

mag. Karmen Darvaš Šega: Vsak povprečen Slovenec s povprečnimi mesečnimi dohodki si lahko privošči varčevanje. Velikokrat se zgodi, da so posamezniku pomembnejše druge stvari in pozabi na varčevanje, nato pa je prepričan, da mu za varčevanje ne ostane dovolj denarja. Lahko pa se odločimo za direktno bremenitev mesečnega zneska na druge varčevalne račune, do katerih nikakor nimamo dostopa in možnosti dviga. Na transakcijskem računu nam tako ostane za ta znesek nižja plača in znesek, ki si ga prerazporedimo. Najprej seveda poravnamo vse račune, dolgove, nato pa s preostankom razpolagamo za hrano, pijačo, otroke, obleko… Vse gre, če je le želja dovolj močna. Želja pa je predpogoj za dosego kakršnegakoli finančnega cilja.

Ali se je smiselno držati načela, po katerem od mesečnih prihodkov sredstva najprej nakažemo sebi oziroma varčevanju? Zakaj oz. zakaj ne?

mag. Karmen Darvaš Šega: Načelo, da najprej nakažemo za varčevanje in šele nato za mesečne stroške ter druge potrebe, je vsekakor smiselno. V primeru, da odvedemo določen znesek preko direktnih obremenitev na varčevalne račune, nam tako rekoč manj ostane za zapravljanje ter za »luksuzne dobrine«, ki niso življenjskega pomena in predstavljajo nesmiselne in nepotrebne nakupe.

Kako si pri varčevanju zastavimo finančni cilj oziroma cilje? Katere dejavnike pri tem upoštevamo?

mag. Karmen Darvaš Šega: Najpomembnejši finančni cilji, ki so nujni, neizbežni in enakovredni so naslednji:
• kratkoročna likvidna rezerva za preživetje do 6 mesecev, če ostanemo brez službe in dohodka,
• šolanje otrok, kjer preusmerjamo otroške dodatke na varčevalne produkte, da bomo kasneje imeli dovolj denarja za šolnine, vpisnine, ali mesečno financiranje študija otroka,
• dodatna pokojnina.
Ko imamo vsa ta varčevanja urejena, lahko razmišljamo o drugih ciljih, kot so varčevanja za počitnice, za pologe za nakup apartmajev, počitniških prikolic, računalnika, opremo stanovanja…
Pri določanju ciljev je treba upoštevati realno stanje, znesek družinskih prihodkov, znesek morebitnega znižanja odhodkov, na ta način poskrbimo za uresničitev zastavljenih ciljev varčevanja.

Kako določimo mesečni znesek varčevanja in obdobje, v katerem nameravamo cilj doseči?

mag. Karmen Darvaš Šega: Najprej je treba vedeti, zakaj sploh želimo varčevati. Kaj je cilj? Je cilj šolnina za otroka, nakup nove dnevne sobe, zamenjava strehe na hiši, nakup počitniškega apartmaja, dodatna pokojnina… Ko določimo varčevalni cilj, si zadamo še časovni okvir za dosego cilja. Ko določimo obdobje do katerega bomo izpolnili cilj, moramo določiti znesek potrebnih sredstev in znesek varčevanja za dosego konkretnega cilja. Potem nam strokovnjak izračuna, koliko mesečno bo potrebno varčevati za dosego tega cilja v različnih finančnih produktih. Tisti, ki so bolj vešči v izračunavanju, si lahko sami izračunajo določene varčevalne zneske skozi obrestno obrestni račun, poznati morajo le zneske obresti.

Kako bi se pri kratkoročnem, srednjeročnem ali dolgoročnem varčevanju morali razlikovati izbrani finančni produkti za varčevanje?

mag. Karmen Darvaš Šega: Za kratkoročne cilje izberemo vedno banko in bančna rentna varčevanja, za časovni horizont do treh let pa predlagamo bančno varčevanje, za srednjeročno mešane vzajemne sklade ali delniške vzajemne sklade, za dolgoročna varčevanja delniške vzajemne sklade, rentna zavarovanja, življenjska zavarovanja in naložbena življenjska zavarovanja.

Kako pri srednjeročnemu in dolgoročnem varčevanju ohranimo zavezanost k dosegu cilja?

mag. Karmen Darvaš Šega: Varčevalec se zaveže z direktnimi obremenitvami, ki ga zavežejo k vsakomesečnemu discipliniranemu odvajanju zneskov ter seveda k dosegu cilja. Istočasno predlagam sklenitev dolgoročne pogodbe, kjer se varčevalec zaveže k sklenitvi pogodbe za določeno obdobje, npr. 10 let, 15 let ali 20 let… Podpis takšnih varčevalnih pogodb varčevalca psihološko zaveže k dolgoročnemu varčevanju.
Varčevalec se lahko odloči tudi za varčevalne načrte pri družbah za upravljanje in tako vlaga v vzajemne sklade, kjer se pogodbeno določi okviren časovni plan (npr. 15 let), po preteku tega obdobja je nagrajen s povrnjenimi stroški. Takšen način varčevalca spodbuja, da vztraja pri dolgoročnem varčevanju, saj se zaveda, da bo dobil povrnjene stroške in tako imel v upravljanju sredstva, saj so vstopni stroški edini, ki vlagatelja neposredno tudi stanejo, ker se mu neposredno odštejejo od vplačila. Izstopnih pa večina družb za upravljanje ne zaračunava.

Koliko imamo Slovenci po vašem opažanju sploh še možnosti za dodatno varčevanje, ali smo morebiti v krizi že zmanjšali porabo na minimum? Na katerih področjih imamo še možnosti za prihranke oziroma kje lahko najhitreje še omejimo svoje izdatke?

mag. Karmen Darvaš Šega: Slovenec v srednjem plačilnem razredu, z dohodki nad 1.000 € ima rezerve za varčevanje. Še vedno preveč Slovencev kupuje luksuzne dobrine na obroke, s tem dokazujejo svoje statusne simbole. Na teh področjih so še rezerve. Drugi državljani, ki pa imajo še višje dohodke imajo še več rezerv, ampak premalo varčujejo. Trenutno nimajo občutka, da bilo primerno kljub višjemu standardu še ustvarjati finančne likvidne fonde za prihodnost.